Včeraj mi na kavi profesorica angleščine reče, da smo mladi danes izgubljena generacija. Uči srednješolce. Osebno se sicer ne strinjam s tem izrazom, a je zadevo zelo zelo dobro razložila.

Celotno osebnost si danes gradijo na podlagi zunanjih potrditev – glavni izrazi današnje mladine so LAJKI, FACEBOOK, SELFIJI, I-PRODUKTI, TABLICE in PAMETNI TELEFONI, s katerimi je potrebno vse zabeležiti, obvezno dokumentirati. Ustvarili so si neko nevidno premosorazmerno povezavo med števili lajkov in samopodobo. Neke notranje neotipljive in nedokazljive vrednote so se izgubile … A ravno te so dejansko najpomembnejše.

Večkrat se vprašamo: »A si na Facebooku?« kot: »A si za kavo?«. Realnost si gradijo na podlagi dokumentiranih dogodkov in dogajanj virtualnih prijateljev, kjer so vsi veseli, kjer se toliko dogaja, kjer so vsi popolnoma srečni. Obstaja nenapisano pravilo, da moraš na selfijih in dokumentiranih dogajanjih biti noro srečen, popularen, lep in seveda v družbi neštetih prijateljev. V bistvu si ustvarjajo svoje zrežirano virtualno življenje. Ustvarjajo si nerealno sliko življenja, ki je kot zrežiran nerealen Hollywoodski film. Talenti, kot so slikanje, pesniško izražanje, petje, umetnost kot taka, so pozabljeni ali sramovani.

Starši so zmedeni in zmedenost prenašajo na otroke – vsi želijo otroku najbolje, a ne vedo, kaj NAJBOLJE v tem času je – naj jih »silijo« imeti čim boljše ocene, da bodo imeli lepo in varno službo? Ugotavljajo, da morda zgolj ocene pa res več ne prinašajo varnih dobrih služb – naj jih potem raje spodbujajo v iskanju lastnih talentov? Naj jih raje učijo samostojnosti in podjetnosti? Ampak to je včasih v nasprotju s sistemom, ki ga dobivajo v šoli z lepimi ocenami …

Kaj pa če bodo ob tem imeli slabe ocene – »zihr je le zihr«, naj imajo vseeno dobre ocene. Ampak ali lahko imajo oboje? Če imajo slabe, jih sošolci zasmehujejo, če imajo predobre, jih malo izločijo … Naj jih usmerjajo v »dober« poklic, ki je danes iskan na trgu, da bodo vsaj dobili službo? Ali naj jih raje usmerjajo tja, kjer si res srčno želijo biti in kar res srčno želijo delati – ampak v tej smeri morda danes ni služb; kaj če naredijo napako? … In teh dilem je na tisoče.

Izjemno hitro se ustvarja nova branža na trgu, ki raste s svetlobno hitrostjo (ko sem bila v Ameriki, sem bila ŠOKIRANA nad izjemno velikim številom podjetij, spletnih strani in vsega ostalega na tem področju) – dejavnosti, ki so povezane z iskanjem partnerja in dejavnosti, ki te učijo, kako biti starš. Normalno? Nam, ki živimo znotraj tega dogajanja, ja.

A če pogledamo malo iznad tega – res smo se nekje izgubili, če se moramo vedno bolj UČITI najbolj naravnih zadev, ki nam jih je dala mati narava. Kako najti partnerja, kako se zaljubiti, kako imeti in vzgajati potomce, kako biti kreativni in podjetni … To so ene redkih danosti, ki so dane prav vsem nam, ki smo jih prinesli s seboj na ta fizični svet, a smo jih pozabili …

In mladi danes so kot maske iskanja popolnosti z obvezno stalnim aparatom za dokumentiranje dogajanja v roki, v sebi pa zakrknjeni talenti, ki nevede kričijo po pomoči, ki neizmerno hrepenijo po nekom, ki jim bo dovolil PRISTNO IZRAŽANJE, ki jim bodovolil BITI POGUMEN, ki bo CENIL njihovo mnenje, OPAZIL IN CENIL njihov doprinos.

Morda smo pa res malo izgubljena generacija. Ujeti ravno v tem spopadu sprememb in iskanja.

Rešitev?

Profesorica, s katero sva se pogovarjali, trdi, da moramo spremembo začeti pri ljudeh, ki najbolj vplivajo na otroke. Pri učiteljih, profesorjih, prenašalcih znanj. Glavno oviro zazna v tem, da so danes mnogi »prenašalci znanj« zaradi nuje in ne pristne želje: »Rad bi bil zdravnik, če ne bo šlo, bom raziskovalec, no saj, v skrajni sili, če mi ne uspe, bom pa kaj učil …«

Če bi bilo več teh prenašalcev znanj, ki si res srčno želijo to biti in bi to bili ne zgolj po nazivu, ampak tudi z moralno odgovornostjo in poslanstvom prenašati znanje na otroke, bi se marsikaj spremenilo, pravi. Se strinjam.

A sama bolj zagovarjam, da moramo spremembo začeti pri posameznikih. Sistemi se spreminjajo izjemno počasi in se prilagajajo množici. Nimamo toliko časa. Naša generacija ne. Svet je prehiter za te počasne sisteme, da bi se zanašali na spremembo le-teh. Dokler množica še vedno verjame, da so VISOKA FORMALNA IZOBRAZBA IN LEPE OCENE = DOBRA VARNA SLUŽBA Z VISOKO PLAČO = SREČA (dobesedno z enačaji), bodo tako delovali tudi sistemi (šole, država, mediji).

Če pa začnemo prebujati (ne spreminjati, ampak PREBUJATI) posameznika, on potem prebudi še enega, tisti še enega … bomo na eni točki dosegli kritično maso, kjer se bo ta »nova« miselnost neustavljivo prelila v množico kot voda v polnem kozarcu, ki se končno prelije čez rob, bodo temu sledili tudi mediji, šole, država … Morda se motim, a trenutno še ne najdem boljše rešitve …

Prav zato je pomembno, da se podobno misleči najdemo – ker skupaj SMO močnejši in skupaj lažje spreminjamo miselnost. Pa saj v osnovi je preprosto … Vrnimo se nazaj – k sebi, k naravi.

In kaj je po mojem mnenju prava usmeritev, da se »reši« izgubljena generacija (ta del sva se s profesorico strinjali)?

Da začnejo mladi poslušati sebe … Kaj so, kaj si želijo, kaj so njihovi talenti, kaj želje in kaj njihov doprinos svetu. In temu sledijo. Zgolj če temu slediš, lahko najdeš srečo in izpopolnjenost. Pa naj bo to s peticami ali pa z enicami v spričevalu – pa naj si bo to kot zdravnik ali kot kuhar ali profesor. Ljudje bi tako opravljali poklice, katere si srčno želijo opravljati, in ne tiste, kar jim je bilo delegirano ali v kar so bili primorani. To bi dejansko spremenilo prav ves svet …

Naša naloga? Da verjamemo v njih, jih poslušamo, cenimo njihove ideje, talente, njihov doprinos in da nam je to res pomembno.

Idealistično? Morda. A tudi idealiste potrebujemo, kaj ne? En idealist, en negativnež in se izravna. Ko bo 50:50, bo že kar OK. Zaenkrat je še cca 1:100.

Da smo izgubljena generacija? Morda. Morda pa lahko rečemo, da smo se končno začeli prebujati v tem sistemu ustvarjanja nesrečnih robotkov, ki kot baterijce polnejo sisteme, dokler se je izpraznejo, in smo počasi prva generacija, ki bo »prebujena« ali vsaj na dobri poti tja … Raje verjamem, da smo to drugo.

»Maybe I’m a dreamer, but I’m not the only one …« John Lennon 

Petra Škarja