Doživela sem največji padec v svojem življenju. Poleg vseh težav, ki so ob tem prišle (finančne, pustvene, zdravstvene ...), je bil v meni še grozen občutek neuspeha in strahu pred: »Ojej, kaj bodo pa ljudje rekli ...« Vam je poznano? Naš grozen, že skoraj bolezenski strah pred tem; kaj bodo pa ljudje rekli, nas v življenju izjemno omejuje.

Kaj bodo dejansko rekli? Narava vedno poskrbi, da jih približno polovica zagovarja, kar delate in rečete in polovica ne. Jin – jang. Pa naj si boste Mati Tereza ali Hitler. Vedno je približno pol pol. In če to vemo (naprej da sploh to verjamemo), je na koncu res vseeno, kaj bodo rekli – nikoli, res nikoli ne moremo ugoditi vsem, niti večini. Zakaj torej dajati tako težo na to?

Odkar sem prišla iz izobraževalnega potovanja po Kaliforniji, sem prepričana, da imamo ta strah »kaj bodo ljudje rekli« celo priučen. V našem okolju je še posebej opazen. Zakaj sem v to prepričana? Nek »klik« mi je dal pogovor z Američanom, ki je povedal:

 »Veš, kaj je glavna razlika med nami, Američani, in vami, Evropejci? The ability to fail! (Ne vem, kako naj to lepo prevedem, morda: Zmožnost pasti!)

Če v Ameriki poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, a ti ne uspe, propadeš – je to OK.  

Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, ti morda malo uspe, a spet propadeš – si zaslužiš APLAVZ, ker jih ni veliko, ki zmorejo zbrati moč in pogum in iti še enkrat na pot.

Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti morda spet malo uspe, a ponovno propadeš – si HEROJ.

Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti morda uspe, a ponovno propadeš – si KRALJ.

In če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti uspe, si BOG!

In take zgodbe dajemo v javnost.«

Večkrat so govorili o zgodbah, kot naprimer:

Colonel Sanders – njegov slavni recept peke piščanca je bil zavrnjen več kot 1000krat, preden ga je sprejela ena restavracija in tako se je začel Colonelov imperij.

Henry Ford – njegova prvi dve podjetji sta propadli preden je ustanovil slavni Ford Motor Company in postal en izmed treh najbogatejših in najbolj slavnih ljudi tistega časa.

Walt Disney – je bil odpuščen, z razlogom, da mu manjka izvirnih idej in domišljije.

Richard Branson – nima zgolj uspešnih produktov. Med drugim je ustanovil tudi Virgin Cola in Virgin Vodka, katera sta zgolj neuspela poizkusa.

Thomas Edison – učitelji so mu rekli, da je preneumen, da bi razumel karkoli. Imel je več kot 9000 neuspelih poizkusov, preden je iznašel žarnico. Kasneje je rekel, da to ni bil niti en neuspeli poizkus, ampak ga je vsak poizkus naučil nekaj novega, torej so bili to zgolj koraki do uspeha.

Marilyn Monroe je bila odpuščena iz FOX produkcijske hiše, ker je njen producent trdil, da ne zna igrati in ni privlačna. .

Mark Cuban – preden je uspel (prodal svoje podjetje gigantu Yahoo), je bil neuspešen pri mnogih opravilih, celo kot natakar (ni znal odpreti steklenice vina) in kuhar. O svojih napakah je povedal: »Ni pomembno kolikokrat se zmotiš, Pomembno je, da imaš vsaj enkrat prav. Velikokrat sem bil »idiot«, a vsakič sem se nekaj novega naučil.

Michael Jordan ni bil sprejet v košarkarsko moštvo v srednji šoli - šel je domov, se zaklenil v sobo in jokal. “Zgrešil sem preko 9000 strelov na koš v moji karieri. Izgubil sem skoraj 300 tekem. 26krat mi je bil zaupan odločilen zmagovit met … in sem zgrešil. Grešil in izgubljal sem znova in znova v svojem življenju. In prav zato sem uspel!”

Američan je potem omenil naše okolje: »Kaj pa pri vas, Evropejcih?

Če enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, a ti ne uspe, propadeš, si norec. Poleg tega si kriminalec in te pošljejo v zapor ali vsaj česa obtožijo. Pa to še niti ni najhuje. Vas te izloči, kot da si nekaj negativnega, tvoje otroke pa označijo za slabe, ker prihajajo iz take družine.

Kot da vam nekako niti ni dovoljeno propasti, niti PASTI. Zato si tudi manj upate in na koncu manj dosežete.«

Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem slučajno brala intervju Mladega podjetnika leta 2011 (Admir Latić), ki je med drugim povedal:

»V Sloveniji moraš biti povprečnež. Družba ne prenese tako pozitivnih kot negativnih ekstremov.  V kolikor si uspešen, si hitro označen za tajkuna, v kolikor se ti podjetniško zalomi, si "nategun".«

Padci v naših življenjih so bili, so, in bodo. Dejstvo. Zato se mi zdi (zgolj subjektiven pogled na to) napačen fokus v to, kaj delati, da NE pademo. Ker padli bomo. Slej ali prej. Žal. Boljši fokus se mi zdi ta: kaj storiti, da se po padcih čim prej poberemo, se iz njega naučimo in gremo dalje.

Ker se fokusiramo kako NE pasti, bomo vedno ostali pasivni. Če pa padce sprejememo kot nekaj normalnega, kar se bo zgodilo, a imamo že fokus na to, kako se hitro pobrati in iti naprej, bomo v življenju mnogo več upali poizkusiti, testirati, biti hitrejši, bolj v akciji, bolj kreativni ... in posledično zagotovo bolj uspešni.

Kot pravi boginja zmage: JUST DO IT. Ker če po padcu NE ostaneš na tleh, zagotovo ne boš poraženec!

Petra Škarja

Poslovni savjetnik pratite putem Facebook/LinkedIn/Twitter